Med in drugi čebelji izdelki Čebelarstva Vasič niso le plod skrbno opravljenega dela, so tudi dediščina, ki se prenaša iz roda v rod že več kot sedem desetletij. Pogovarjali smo se z Jasno Damjano Tošić, pripadnico druge generacije družine, ki s toplino in predanostjo nadaljuje tradicijo svojih staršev.
Njihov kotiček na Tržnici BTC City je prostor, kjer se arome domačega medu prepletajo z zgodbami o znanju, spoštovanju in ljubezni do narave – vrednotah, v skladu s katerimi pri Vasičevih živijo vsak dan.
Zgodba Čebelarstva Vasič se je začela pred 73 leti. »Moja mama Ivana Julijana Čerin je leta 1952 kupila prvo čebeljo družino. Kljub temu, da je imela le 18 let, se je zavedala, kaj pomeni pomanjkanje hrane, ki je zaznamovalo takratne povojne čase. Kmalu je razširila število čebeljih družin in pri 22. začela prodajati med. Najela je prostor na ljubljanski osrednji tržnici, stojnico pred vhodom v pokriti del. Zime so bile takrat tako mrzle, da je med v sodih zmrzoval – lastne embalaže še ni imela, stranke so po med prihajale s svojimi lončki. Sčasoma je ponudbo širila z več sortami medu, začela je izdelovati tudi medene mešanice in medene pijače, kot sta medeno žganje in medica. Hitro se je pojavilo tudi zanimanje za matični mleček, cvetni prah in druge izdelke iz medu,« pripoveduje Jasna Damjana, ki pravi, da je mama za čebelarstvo navdušila tudi očeta.
Zlata leta in dišeči spomini
»Spoznala sta se leta 1973 in leto pozneje poročila. Oče Drago je kmalu zapustil tedanje policijske vrste in postal navdušen čebelar, ki je posel začel širiti po vsej Jugoslaviji. Z mamo sta se udeleževala sejmov od Beograda do Zagreba in Ljubljane – v našem glavnem mestu smo imeli celo posebej zaposlene ljudi, da so po centru pobirali naše prazne kozarčke z medenim žganjem. To so bili zlati časi, bili smo edini ponudnik tovrstnih izdelkov na trgu. Celotna Čopova ulica je dišala po naši vroči medici. Spomnim se, kako so stranke govorile očetu: Vasič, od vas se sploh ne da oditi, se kar zalepiš na tla,« se spominja Jasna Damjana, ki je že kot osnovnošolka aktivno sodelovala pri pripravi in prodaji medenih izdelkov na sejmih, med počitnicami pa še na tržnici. »Sem kot cirkuški otrok, le da sem cirkuške tribune zamenjala s stojnicami. Te ostajajo del mene še danes,« se veselo smeji.
Čebelarstvo Vasič je prepoznalo priložnost tudi v na novo odprti tržnici v BTC Cityju, kjer so svojo prvo stojnico postavili v 90. letih minulega tisočletja. »Starša sta poznala gospoda Arvaja, ki je kot prvi podpisal pogodbo za najem prodajnega prostora na tem mestu. Mislim, da se je pisalo leto 1992. Rekel jima je: Poskusimo, zapremo še vedno lahko! Pa nismo nikoli zaprli, še danes smo tu,« pove naslednica Čebelarstva Vasič, ki je podedovala tudi materino ljubezen do zelišč.
Šola v naravi in dediščina zelišč
»Ko pelješ čebele na pašo, ne moreš spregledati raznolikosti rastja na različnih območjih. Mamo je to izjemno zanimalo. Bila je prepričana, da za vsako bolezen rož'ca raste. Prebrala je veliko knjig o zdravilnih zeliščih. Spominjam se, da se nisem prav nič veselila pomladi, saj je takrat mama začela organizirati in dajati navodila, kaj gremo nabirat in kam. To so bili dnevi, preživeti zunaj s košaro in sliko zelišč v roki, da smo vedeli, kaj nabirati. Moje otroštvo je bilo ena sama 'šola v naravi'. Vsak naš izlet se je končal s polnim avtom zelišč. Mama je, medtem ko je oče vozil avto po stranskih poteh do travnikov in gozdov, pogosto zavpila: Drago, ustavi, šentjanževke! V avtu smo vedno imeli nožke, škarje in košare. Dokler nismo vseh napolnili, nismo šli naprej. Kot otroku mi je parala živce! Sem ji pa danes, ko svoje znanje prenašam na svojo hči, za vse te učne ure izjemno hvaležna,« pripoveduje Jasna Damjana, ki je še posebej oboževala točenje medu. »To je bilo res posebno doživetje. Njegov vonj, okus in njegova barva so bili vsakič malce drugačni. Občudovala sem, kako se pretaka iz soda v kozarec kot jantar. Aroma delavnice, kjer so se mešale dišave iz panja, propolisa, zadelovine v lesenih škatlicah in medu, me spremlja še danes. V naši delavnici se umirim, tam se čas ustavi.«
Namesto v pisarno med čebele
Jasna Damjana je po študiju na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomirala iz patentov v farmaciji. Starša sta ji svetovala, naj ubere svojo pot in si najde službo, kar je tudi storila. »Neko sredo sem na pošti oddala priporočeno pismo s prošnjo za delo pri mednarodnem farmacevtskem podjetju. Dva dni zatem so me poklicali in mi povedali, da sem sprejeta. Delati naj bi začela v ponedeljek. Sedla sem v avto, da bi se odpeljala v službo, potem pa … odločila sem se, da bom raje nadaljevala družinsko tradicijo. Rekla sem si, da nisem za v pisarno, da moram biti zunaj, svobodna, kot so moje čebelice. Namesto desno proti novi službi sem zavila levo proti Tržnici BTC City. Ko danes razmišljam za nazaj, vem, da je bila ta odločitev zame edina prava možnost,« je prepričana.
Izzivi sodobnega čebelarstva
V več kot sedmih desetletjih se je marsikaj spremenilo. »Drugačna je predvsem narava. Včasih je bil čist potok poleg čebelnjaka samoumeven. Nihče se ni spraševal o tem. Danes pa ni vedno tako. Prišle so tudi čebelje bolezni, ki jih do leta 1980 skoraj ni bilo. Razširile so se povsod, in če nisi pozoren, lahko kmalu ostaneš brez čebel. Njihovo zdravje je treba redno spremljati, včasih pa to skoraj ni bilo potrebno. Spreminjajoče se klimatske razmere v veliki meri vplivajo na življenje čebel. Zaradi suše ali pozebe včasih kar nekaj časa paša ni mogoča. Dolgotrajne suše manjšajo število cvetočih rastlin. Nenadne ohladitve oslabijo čebelje družine. Manj je travnikov, več pa intenzivne pridelave na poljih. Na osiromašenih travnikih rastline izumirajo, nekatere so celo že izumrle. Čebele oslabi tudi preveliko odvzemanje medu. Zadnjo pašo je zato treba vedno pustiti njim, ne pa točiti do zadnje kaplje,« meni Jasna Damjana, ki opozarja, da so čebelice kljub svoji pridnosti zelo občutljive.
Način življenja sodobnega človeka jim ni naklonjen. »Eden izmed problemov je denimo prepogosta košnja trave. Ko sem bila otrok, je bila trava visoka meter in še več, v njej je vse brenčalo. Zdaj pokošena trava pomeni urejenost, kar je na škodo vseh nas. Pojavljajo se tudi novi škodljivci, kot je denimo azijski sršen. Čebele domačega sršena obdajo s svojimi telesi in ga termično – z lastno temperaturo – pokončajo, proti azijskemu pa nimajo možnosti. Grožnja so seveda tudi čebelji parazit varoja ter pesticidi in drugi kemični vplivi. Čebel ne zastrupimo le z direktnim stikom, pač pa tudi prek kontaminiranega nektarja oz. cvetnega prahu,« čebelarka pojasnjuje izzive sodobnega čebelarstva in ljudi poziva, naj v dobro čebel sejejo lokalne medovite rastline (na primer deteljo in sivko), kosijo manj in škropijo odgovorno do čebel.
Jasna Damjana je, kot pravi sama, večna optimistka in zato upa, da kot družba ne bomo pozabili, kako bistvene so čebele za naš obstoj. »Trgovske police s hrano bodo brez čebel prazne. Zavedati se moramo, da smo v Sloveniji privilegirani, saj imamo lego, o kateri lahko drugi le sanjajo, ter znanje in tradicijo, iz katerih lahko črpamo za boljši in lažji jutri. Čebelarstvo je v naših krajih lahko pomembna panoga, saj ne prinaša le medu in omogoča opraševanje rastlin, temveč vključuje tudi številne druge zanimive vidike – od blagodejnih vibracij iz panja do apiterapije in drugih oblik uporabe čebeljih izdelkov,« meni. Pri Vasičevih čebelam in njihovi dobrobiti zato namenjajo vso svojo pozornost. »Med pridelujemo po tradicionalnih metodah. Ne segrevamo ga – ko se zgodi kristalizacija, jo pustimo, da gre svojo pot. Za zatiranje bolezni uporabljajmo apitehnične ukrepe (izrezovanje trotovine), s čimer zmanjšamo nujnost uporabe drugih zdravil. Čebele namreč zbolijo enako kot ljudje in takrat jih je treba zdraviti – z odobrenimi in varnimi zdravili,« pove sogovornica, ki meni, da se vse premalo zavedamo, kako odličen kazalec stanja našega okolja je zdravje čebel.
Sladkost znanja in spoštovanja
Vsi izdelki Čebelarstva Vasič so proizvedeni z veliko ljubezni – do čebel in do kupcev. V ponudbi imajo več vrst medu, mešanice medu ter druge čebelje pridelke in mešanice medu in zelišč. »Te so še posebej priljubljene, saj lahko z njimi hitro pripravite izvrsten čaj – žličko zeliščnega medu preprosto vmešajte v toplo vodo in popijte! Ponujamo tudi med z nizkim glikemičnim indeksom, posebnost pa je zagotovo naša medena kozmetika, ki jo je zasnovala mama in jo tudi redno uporabljala. Pri 89. ni imela skoraj nobene gube. Nikoli v življenju ni kupila drugega kozmetičnega sredstva za nego kože, vse je naredila sama. Po njenih recepturah smo pred tremi leti začeli proizvajati lastno linijo, ki so jo kupci lepo sprejeli,« pove.
Obiskovalci, ki se ustavijo v kotičku Čebelarstva Vasič na Tržnici BTC City, hitro začutijo, da so njihovi izdelki plod trdega dela, predanosti in ljubezni do narave. »Ne delamo na kratek rok. Vodita nas strast in ljubezen do tega, kar počnemo. Stojimo za vsakim svojim izdelkom in natančno vemo, zakaj ga proizvajamo. Ničesar ne delamo 'na pamet'. Zagovarjamo lokalno pridelano in sezonsko. Strankam vedno radi svetujemo, kako dodatno izboljšati počutje in okrepiti življenjsko moč. Gradimo na zaupanju in sodelovanju, ne pa na prodaji za vsako ceno,« sklene sogovornica, ki vsak dan živi v skladu s svojim motom – prisluhniti naravi, saj nam prav ona vedno najbolje pove, koliko in kdaj.
